HIŠA ŠKOFI 

Pregled projekta V majhni vasi Škofi stoji hiša, ki je kot nobena druga – rezidenca, ki že več kot dve desetletji služi hkrati kot umetniško delo v nastajanju. Od leta 2003 je dom umetnika Mateja Andraža Vogrinčiča, znanega po svojih poetičnih posegih v fasade, s katerimi je hiše »oblekel« v rabljena oblačila. Kupil ni le stare posesti, ampak tudi možnost nenehne preobrazbe. Namesto da bi hišo dokončal naenkrat, ji je omogočil, da se počasi razvija in se oblikuje v ritmu vsakdanjega življenja – pogovorov ob kavi, premorov med razstavami, potovanj v tujino in nepredvidljivega prihoda novih virov. Vsaka intervencija, majhna ali velika, postane nova plast v zgodbi, ki se zdaj razteza že dvaindvajset let in se še vedno nadaljuje. Oblikovalska zasnova V osrčju projekta je načelo kopičenja kot ustvarjanja. Za razliko od tradicionalnih prenov, ta hiša ne stremi k zaključku. Namesto tega cveti v stanju nastajanja. Prostor se prilagodi, ko je to potrebno, kos pohištva se doda, ko se ga odkrije, stena se spremeni, ko to priložnost omogoča. Predmeti, najdeni na bolšjih trgih, podarjeni od prijateljev ali pridobljeni iz preteklih instalacij, najdejo pot v notranjost in zamegljujejo meje med umetnostjo, spominom in vsakdanjim življenjem. Hiša je postala nekakšen arhitekturni dnevnik, ki beleži improvizacije, nesreče in izbire njenega lastnika. Nepopolnost ni pomanjkljivost, ampak filozofija – spoznanje, da je življenje samo po sebi nedokončano, vedno večplastno in vedno odprto za spremembe. Prostorska izkušnja Notranjost je intimna in taktilna. Sobe se razlikujejo po značaju: nekatere so izpopolnjene, druge namerno surove, ohranjene v stanju, v kakršnem so bile najdene, ali le rahlo prilagojene. Pohištvo in oprema sta eklektična, od obnovljenih starin do igrivih, improviziranih sestavljank. Rezultat je mozaikast notranji interier, kjer vsak prostor pripoveduje svojo zgodbo, vendar ostaja del večje celote. Sprehod po hiši je kot listanje po knjigi – zaporedje fragmentov, ki skupaj tvorijo pripoved o dveh desetletjih bivanja. Obiskovalci ne dobijo vtisa dokončane arhitekturne stvaritve, ampak hiše, ki živi s procesom, ki je globoko osebna, a hkrati odprta za kolektivno domišljijo. Oblečen balkon Eden najbolj opaznih arhitekturnih elementov je nova interpretacija tradicionalnega kraškega „ganka“ – ozke lesene terase, ki je običajno potekala vzdolž zgornje fasade podeželskih hiš. V novem konceptu je bila preoblikovana v zastekljen, svetel hodnik, ki povezuje zgornjo etažo. Balkon ni več le zunanji hodnik, ampak postane prag med notranjim in zunanjim prostorom, prozoren povezovalni element, ki omogoča nemoteno gibanje med sobami, hkrati pa ohranja vizualno povezavo z dvoriščem. V duhu je to tudi igrivo nadaljevanje umetnikove prakse »oblačenja« fasad – v tem primeru ne z oblačili, ampak s steklom, ki zgodovinsko značilnost spremeni v svetlobno plast, ki posreduje med tradicijo in preoblikovanjem. Skupnost in sodelovanje Hiša Škofi je tudi skupinski projekt. Čeprav ga vodijo občutljivi dialogi, se razvija v sodelovanju z arhitekti, obrtniki, prijatelji in družino. Mnoge odločitve so bile spontane, sprejete med pogovorom ali ob kavi na dvorišču. Na ta način projekt odraža kulturo kraških vasi, kjer je bila gradnja in preureditev hiš vedno skupinska dejavnost, oblikovana iz nujnosti, izmenjave znanja in improvizacije. Hiša je tako postala mesto zbiranja ne le za lastnika, ampak za širši krog sodelavcev, ki prispevajo k njeni nenehni preobrazbi. Gospodarska trajnost Ritem gradnje je tudi ritem gospodarstva. Namesto velikih naložb se projekt razvija z ustvarjalnostjo, ki upošteva proračun: majhni posegi, financirani, ko to dopuščajo sredstva, pohištvo, pridobljeno iz druge roke ali obnovljeno, in gradbeni elementi, ponovno uporabljeni ali prilagojeni. Ta postopni pristop je projekt podaljšal za desetletja, vendar je tudi zmanjšal količino odpadkov, znižal stroške in vsakemu dodatku dal svojo zgodbo. Vsak nov korak nosi spomin na to, kdaj, zakaj in kako je bil narejen. V tem smislu je hiša trajnostna ne le v materialnem smislu, ampak tudi v čustvenem in kulturnem smislu – počasna arhitektura, ki ceni dolgo življenjsko dobo, prilagajanje in vzdržnost. Vizija za prihodnost Hiša Škofi je namerno nedokončana. Njena prihodnost ni vezana na dokončanje, ampak na nadaljevanje. Vsak nov poseg je manj dejanje obnove kot pogovor med preteklostjo in sedanjostjo, umetnostjo in življenjem, stalnostjo in spremembo. Na ta način hiša predstavlja alternativni model revitalizacije: ni posamezni projekt z zaključnim datumom, ampak proces, ki se odvija skozi desetletja, voden z nujnostjo, domišljijo in naklonjenostjo. Podobno kot Vogrinčičeve instalacije, ki navadnim predmetom dajejo izjemen pomen, tudi hiša sama postane instalacija v obsegu celotnega življenja. To dokazuje, da arhitektura ne rabi biti nujno končana, da bi bila smiselna – lahko ostane odprta, se razvija in ostane živa.