VODNJAK »NA KVÁNCO«

Vodnjak, ki ga je na križišču, ki ga domačini imenujejo Na Kvánco postavila krajevna skupnost Stara Fužina Bohinj, je te dni prejel mednarodno nagrado Dedalo Minosse. V 500 let starem avditoriju Teatro Olimpico arhitekta Palladia so nagrado prejeli predsednik krajevne skupnosti Stara Fužina Bojan Traven in arhitekti biroja OFIS. Nagrada Dedalo Minosse je mednarodna nagrada, ki priznava naročnika za njegovo vlogo pri ustvarjanju inovativnega in visokokakovostnega arhitekturnega projekta. Podeljuje se vsaki dve leti v Vicenzi v Italiji in je edinstvena med arhitekturnimi nagradami, saj se osredotoča na naročnikovo vizijo, odprtost in zavezanost dobremu oblikovanju, kar pomaga izboljšati kakovost končnega arhitekturnega dela. Nagrado organizira italijansko združenje profesionalnih arhitektov ALA-Assoarchitetti s podporo regije Benečija in občine Vicenza. Nagrada je poklon skupnosti Stara Fužina in arhitektom ter izvajalcem. Vodnjak je bilo nepričakovano odkritje pri obnovi kanalizacije, saj se je sredi križišča pojavila 16 metrov kloboka luknja obložena s kamnito zložbo, za katero se je kasneje izkazalo, da je stara več kot 200 let. Skrit je bil več kot pet stoletij – tako dolgo, da se nihče izmed vaščanov ni več spomnil njegovega obstoja. Kar je nekoč ohranjalo življenje, je samo zdrsnilo iz živega spomina. Nov izgled so zaupali OFIS arhitektom, ki so na tem mestu zasnovali sodobno strukturo, v globino pa osvetljuje instalacija Tilna Sepiča. V preteklosti so bili vaški vodnjaki več kot le infrastruktura. Bili so osrednje točke skupnosti – kraji izmenjave, pripovedovanja zgodb in ritualov. Oživiti vlogo vodnjaka danes ne pomeni dobesedne rekonstrukcije preteklosti, temveč jo na novo interpretirati za sedanjost. Projekt preoblikuje ponovno odkriti jašek v simbolni javni prostor, kjer zbiranje ni več o vodi, temveč o razmisleku, kulturi in kontinuiteti. Nova intervencija je namerno minimalistična, skoraj meditativna. Nad odprtino lebdi tanka črna krožna površina, kot sodoben odmev »vedra« – vedra, ki so ga nekoč spustili, da bi zajeli vodo. Njena odsevna površina ujame spreminjajoče se alpsko nebo, meglo doline, bežne premike svetlobe. Iz središča se spušča vitka žareča palica, ki se razteza v prvotni kamniti jašek in vzbuja tako ritem padajočih kapljic kot globino minevajočega časa. Instalacija ne dominira temveč vabi. Praznino uokvirja kot aktivno prisotnost – prostor premora in spomina v merilu vasi. Lokalni pomen, lokalno ustvarjanje Vrnitev vodnjaka v življenje je prav tako družbeno kot arhitekturno dejanje. Projekta niso začele institucije, temveč vaška skupnost – kmetje in prebivalci, ki so se odločili, da ga naročijo, zgradijo in vzdržujejo kot del svoje skupne dediščine. Ker preko tega križišča vodijo tudi starodavne živinskih poti, so ob vodnjaku odtisi kopit krave po imenu Mala, katero je lastnica Kuharjeva Metka že neštetokrat vodila po tej poti do fužinskih pašnikov. Tradicija etapnega premikanja čred iz Stare Fužine na pašo na visokogorskih pašnikih je stara več kot 2500 let in se nadaljuje še danes. Krave se pred poletjem odpravijo v gore skozi Kvánc in se zgodaj jeseni vrnejo domov. Že stoletja vedo, da se bodo tu spet srečali. Tudi krave, ki ostanejo v vasi gredo vsakodnevno po Kvancu do bližnjih travnikov in odkar stoji vodnjak se ob njem ustavijo in odžejajo. Novo tlakovanje okoli vodnjaka vdelalnih odtisov kravjih kopit je igriv poklon hollywoodskemu pločniku slavnih. Vendar pa tukaj zvezde niso igralci, temveč krave, ki oblikujejo pokrajino in dnevno prehajajo skozi vas. Humor in spoštovanje se prepletata s tradicijo in na ta način usidra projekt v vaški vsakdan. Sodobni ritual Vodnjak spomina dokazuje, da javni prostor ni nujno monumentalen, da bi bil pomenljiv. Z majhno, precizno gesto ponovno aktivira pozabljeno globino kot prostor kolektivne domišljije. Je hkrati predmet in dogodek, ki nosi težo zgodovine, lahkotnost abstrakcije in toplino skupnosti, ki ceni lastne zgodbe.